Domoznanska soba hrani domoznansko gradivo o naših ustvarjalcih in zapise o našem območju. Pomeni kulturno dediščino in našo identiteto. Naloge domoznanske dejavnosti so zbiranje domoznanskega gradiva, njegova obdelava in hranjenje. Na knjižnih policah domoznanske sobe so hranjena dela domačih ustvarjalcev, razni drobni tiski, rokopisi, članki, časopisi, revije, slike, fotografije, zemljevidi in razglednice.

Domoznansko zbirko dopolnjujemo z nakupi in darovi, zato bomo veseli vsakega vašega prispevka, ki bo obogatil to zakladnico.

Domoznanstvo v knjižnici se lahko pohvali z bogato zbirko razglednic 19. in 20. stoletja. Gre za zbirko 520 razglednic, od teh je 380 digitaliziranih in objavljenih na portalu www.dLib.si, kjer si jih je možno ogledati. Izbor iz te zbirke razglednic  je objavljen na portalu www.kamra.si.

Vsakoletno si knjižnica prizadeva digitalizirati seminarske in raziskovalne naloge domačih ustvarjalcev s tematiko, po kateri je veliko povpraševanja, in omogočati dostopnost gradiva širokemu krogu uporabnikov.

Z domoznanstvom se ljudje spoznavajo skozi prireditve – domoznanske večere. Domoznansko dejavnost želimo približati tudi otrokom, zato njeno predstavitev vključujemo v projekt Rastem s knjigo.

Gradivo domoznanske zbirke je na voljo tudi uporabnikom knjižnice, ki si ga po predhodnem dogovoru lahko ogledajo v prostorih knjižnice.

KDO JE JOSIP VOŠNJAK?

Življenje

Josip Vošnjak se je rodil v premožno in ugledno trško družino usnjarskega mojstra v Šoštanju. Leta 1840 je začel tam obiskovati šolo in zaključil tri razrede. Šolanje je nato nadaljeval v Celju, kjer se je vpisal na gimnazijo. Po prejeti štipendiji je odšel v Gradec, gimnazijo pa je nato z odliko zaključil na Dunaju leta 1852. Odločil se je za študij medicine. Leta 1858 je bil promoviran za doktorja medicine in kirurgije. Zdravniški poklic je opravljal v več krajih: v Šoštanju (1858-1859), Ljubljani (1859, 1861, 1872-1895), Kranju (1859-1861), Slovenski Bistrici (1861-1870), Šmarju pri Jelšah (1870-1872). Zadnjo službo v Ljubljani, primarija deželne prisilne delavnice, je obdržal do upokojitve. Bil je poslanec v štajerskem deželnem zboru med leti 1867-1878, dunajskem državnem zboru med leti 1873-1885 in kranjskem deželnem zboru med leti 1877-1895. Leta 1895 se je upokojil in se preselil na svoje posestvo na Visolah pri Slovenski Bistrici, kjer je živel vse do smrti oktobra 1911.

Delo

Deloval je na številnih področjih politike, pisateljevanja, bil je kulturni organizator, govorec, mislec, pobudnik mnogih gospodarskih dejavnosti, društveni delavec. Zdravniški poklic je opravljal, da si je zagotovil osnovno materialno ekstistenco. Bil je med pomembnejšimi zdravniki na Kranjskem, veliko je deloval v kranjskem Društvu zdravnikov.

Vošnjak se je začel ukvarjati s politiko leta 1861 v Kranju. Takrat se je seznanil z najbolj znanimi slovenskimi narodnjaki, tudi z Bleiweisom, in začel pisati v njegove Kmetijske in rokodelske novice. Sprva je bil politično najbolj aktiven na Štajerskem, deloval je v času, ko se je začela oblikovati slovenska narodnostna identiteta. Pisal je politične programe, bil je organizator shodov. Vseskozi si je prizadeval za Zedinjeno Slovenijo in je aktivno sodeloval pri organizaciji taborov. V šestdesetih in sedemdesetih letih devetnajstega stoletja je imel vodilno vlogo v novi slovenski liberalni politiki. V času nastopa Taaffejeve vlade (1879) je bil najaktivnejši državni poslanec. Politični nasprotniki staroslovenci so celoten nasprotni mladoslovenski liberalni tabor poimenovali kar za »vošnjakovce« in sestavili parolo: »Koder vošnjakovci hodijo, trava ne raste.«

Cilj Vošnjakovega političnega delovanja je bil prebuditi kmeta, ki je bil zanj temelj vsakega naroda. Od leta 1878 je bil edini slovenski deželni odbornik na Kranjskem. Kot poslanec se je boril za napredek šolstva, splošno volilno pravico, uveljavljanje slovenskega jezika, razvoj zdravstva. Zaslužen je za sprejetje Zakona o zdravstveni službi leta 1888 v kranjskem deželnem zboru, ki je zagotovil zdravnikom pravico do pokojnine.

Po Jurčičevi in Bleiweisovi smrti leta 1881 je začel Vošnjakov vpliv upadati. Uveljavila se je nova generacija politikov (Kersnik, Hribar, Šuklje …). Od leta 1885 ni bil več poslanec v državnem zboru, opustil je tudi druge funkcije in v političnem življenju ni imel več odločilne vloge.

Dr. Josip Vošnjak je bil zelo aktiven tudi v društvih: Društvo slovenskih pisateljev, Narodno društvo, Glasbena matica, Dramatično društvo, Družba sv. Cirila in Metoda. Opravljal je delo tajnika delniške družbe Narodna tiskarna. Leta 1868 je bil med ustanovitelji časopisa Slovenski narod.

V slovenske časnike Slovenski narod, Koledar družbe sv. Mohorja, Ljubljanski zvon je pisal številne članke z raznoliko vsebino, vse od političnih in gospodarskih pa do poljudnoznanstvenih besedil s praktičnimi nasveti in z medicinsko tematiko.

Vošnjak je imel posluh za gospodarske težave in se je veliko posvečal kmečki agrarni problematiki. Zavzemal se je za ustanovitev posojilnic (zadružnic), ki bi pomagale rešiti resne socialne stiske kmetov (idejo je uresničil brat Mihael Vošnjak). Napisal je mnogo knjig o kmetovanju in se z agrarnim vprašanjem ukvarjal tudi teoretično.

Ena njegovih svetovnonazorskih značilnosti je bil antisemitizem, ki ga je povezoval z gospodarskimi razlogi, saj je imel jude za predstavnike brezdušnega liberalnega kapitalizma. Zanimal ga je tudi spiritizem.

Dr. Josip Vošnjak se je ukvarjal s pisanjem dram, povesti, romanov, vendar je kot pisatelj malo manj znan. Najpomembnejše so njegove pozne drame. Pomembno delo so Spomini, kjer je opisal svoje življenje in delo ter skušal predstaviti svoj pogled na politično dogajanje v drugi polovici 19. stoletja. Pisal je vaške, kmečke povesti z versko, vzgojno, socialno in politično vsebino. Razvrščamo jih pod t.i. trivialno literaturo.

Vir: Wikipedia