Pogovor v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica

Predstavitev knjige alpinista Bogdana Biščaka Igra in biseri : kako sem hčerki z alpinizmom razložil življenje

Gost večera v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica je bil alpinist, mož, oče, prijatelj, včasih politik in zdaj tudi pisatelj – kot je sebe označil Bogdan Biščak. Pogovor je vodila Ivana Leskovar.

Avtor nam približa svet, ki nam je sicer skrit. Odstira tudi naše misli in nas popelje po življenjski poti.

V njej pripoveduje dve zgodbi. Prvo svojo alpinistično izpoved in vzporedno drugo zgodbo, ki je pravzaprav očetovski pogovor s hčerko Anjo. Že v Anjinem otroštvu, od njenega šestega leta, sta se pogovarjala. Izbrala sta temo, naredila uvod in se pogovarjala na določeno temo. Te pogovore sta poimenovala »facts of life«.

Avtorja spremljamo od začetka, ko je vzljubil gore, preko plezalnih začetkov in plezanja v slovenskih gorah, do zahtevnejših plezanj v gorah Italije in Francije in alpinističnih odprav v gore širom po svetu (Aconcagua, Fitz Roy, Cerra Torre, Gasherbrum II., Broad Peak …). Sledila je 15-letna prekinitev profesionalnega alpinizma in kasneje ponovno vrnitev k plezanju.

Avtor vseskozi daje poudarek dozorevanju in svoji notranji rasti. Še posebej pa navezanost na prijatelje, s katerimi so ustvarili prav poseben, tesen prijateljski odnos. Skupaj so tvorili postojnsko četverico (Bogdan Biščak, Igor Mezgec, Igor Škamperle in Rado Fabjan). Iskali so samotne, nepopularne stene. Nadalje nas popelje skozi svojo plezalno pot na kateri srečujemo številna znana imena slovenskega in svetovnega alpinizma. Plezal je v Alpah, Andih, Himalaji in Karakorumu. Skupaj z Radom Fabjanom in Matevžem Lenarčičem so kot prvi Slovenci priplezali na vrh Fitz Roya in Cerro Torreja, kot član odprave v Karakorum se je v enem tednu povzpel na dva osemtisočaka: Broad Peak in Gasherbrum II.

Skozi alpinizem in plezanje pridobi drugačen, poseben odnos do življenja in smrti, minljivosti – s katero se sooča v steni. Tukaj je zanimivo avtorjevo razmišljanje in doživljanje minljivosti. Na Anjine besede (o smrti), da se ji zdi, da on pleza, ker je to neke vrste njegova bitka s smrtjo, ki jo na tak način odlaga – je odgovoril, da je pri plezanju sicer prisoten ta strah pred smrtjo ampak ne verjameš, da boš umrl – alpinizem te dela pravzaprav živega.

Zanj je najpomembnejše prijateljstvo. Enako pomembno kot plezanje. Do tega spoznanja je prišel ob pisanju knjige.

Odlomek iz knjige

Že več kot pet let smo plezali skupaj in med nami so nastale vezi, ki jih drugje nismo srečali. Zaupanje med nami je bilo popolno, zdelo se je, da ga nič ne more načeti. Seveda smo svoje plezalne talente primerjali med seboj, a brez vsake sence zavisti. Izmenjevali smo se v vodenju naveze, ker smo se vsi želeli preizkušati na ta način, ne pa zato, da bi drug drugemu dokazovali, koliko zmoremo. Razvili smo neko posebno vrsto črnega humorja in zafrkancije, ki sta bila možna samo zato, ker smo vsak trenutek čutili, da želimo drug drugemu le dobro. V teh iskrivih besedovanjih ni bilo nobenih tabujev, vsakemu si lahko rekel, kar ti je prišlo na misel in presneto malo jih je bilo, ki so v njih lahko sodelovali. V humor smo obračali stvari, ki jih je marsikdo smatral za svete, prav nič ni ostalo varno pred našim posmehom – tudi mi sami ne. Imeli smo drug drugega in v besedah nam varnosti ni bilo treba iskati. (str. 100)

Vplivu okolice se je težko izogniti, in to ne le na začetku, ko si cilje postavljaš, ampak tudi na koncu, ko sama ocenjuješ svoje dosežke. Če je bil tvoj cilj napisati skladbo in si pripišeš zmago, ko ti to uspe, ni tako enostavno preživeti na primer uničujoče kritike in negativnega odziva poslušalcev. Hitro se ti lahko zgodi, da začneš razmišljati o porazu. Zato se mi zdi pomembno dvoje. /…/ Ne dovoli, da ti okolica zmage spreminja v poraze. Porazov se ti ni treba bati, priznaj si jih vselej, ko se zgodijo, a naj bo to zmeraj le takrat, ko gre za poraz po tvojih kriterijih. In drugo – razmisli, zakaj okolica tvojo zmago vidi kot poraz. In če lahko svoje cilje v prihodnosti prilagodiš razumevanju okolice, ne da bi se odpovedala svoji poti, svojemu bistvu, prilagodi svoje ravnanje. 

(str. 93)

Preživeli smo zanimiv večer, ki nam je približal gore, vzpone in predvsem spopad človeka s steno in še bolj s samim seboj.

Besedilo in foto: Patricija Remšak