Razstava ob slovenskem kulturnem prazniku

Svet med Pohorjem in Bočem je svet, kjer so že od nekdaj živela bitja, ki so tukajšnjim ljudem burila domišljijo in spodbujala literarno ustvarjanje. Najprej je šlo za ustvarjanje zgodb, ki so se prenašale skozi ustno izročilo. Kasneje so jih, da bi jih iztrgali pozabi časa, zapisali.

S tokratno razstavo z naslovom Literarni ustvarjalci med Pohorjem in Bočem, s katero izpostavljamo literarno ustvarjenje moških, želimo opozoriti na domače literarne ustvarjalce in njihova zapisana dela približati najširšemu krogu bralcev. Zavedamo pa se, da veliko zapisanih besed ostane doma, kjer so skrite pred očmi javnosti, ne zavedajoč se, da z umetelnim spletanjem besed bogatijo kulturno zavest naše lokalne skupnosti in tudi širše.  

Naši domači literarni ustvarjalci gojijo različne literarne oblike. Največ je kratkih in daljših zgodb. Presenetljivo veliko pa je poezije. V nekaterih delih sta prisotni družbena kritičnost ter satira družbi in oblasti. Jezikovna pestrost pa se ponekod kaže v rabi narečnih prvin.

Nekateri ustvarjalci se v svojih literarnih delih vračajo v mlada leta, drugi želijo predstaviti svojo bogato življenjsko pot. Nekaterim pa da ustvarjalni zagon vstop v tretje življenjsko obdobje, upokojitev. Obdobje, ko človek prisluhne svojim interesom in željam, jih obudi in izrazi v umetniškem ustvarjanju ter lahko ustvarja to, kar želi in kar hoče.

Natalija Stegne

SPOMIN NA MLADOST

Kam odšla so vsa ta leta?

Zdi se, kot da jih je vzela noč,

jesen sedaj na hitro srebrnino spleta

v kito življenja, ki polzi počasi proč.

Spomini polni zgodb v molk bežijo,

kot da jih je že zdavnaj prerasel čas,

le utrinki davni tu in tam še preselíjo

mladostne ràdosti na zguban obraz.

Res je, mladost prehitro je minila,

prehitro se je spreobrnil zlati čas,

zakaj poprej se misel zdajšnja ni zbudila,

zakaj tako lahkotno šla je mimo nas?

Sedaj v nočeh obujam stare vtise,

vedoč, da so odšli in so za vselej proč,

čemu šele sedaj odkrivam te obrise

mladostnih sanj, ko življenje tone v noč.

(Stane Gradišnik, Svetloba je luč)

V knjižnici se na slikarski razstavi s svojimi likovnimi deli predstavlja ljubiteljska slikarka Vera Avguštin iz Slovenske Bistrice. Na platno najraje ustvarja motive iz narave, kajti narava je zanjo neizčrpen, najlepši in najpopolnejši vir navdiha. Lepoto narave prenaša na platno čim bolj realistično. Udeležuje se različnih likovnih kolonij, kot so Ex tempore Žetale, likovna kolonija v Destrniku, Forma viva Makole, koloniji v Studenicah in na Štatenbergu. Sodelovala je na mnogih skupinskih razstavah, imela je veliko samostojnih razstav. Pridobila je certifikat na področju likovnega ustvarjanja pri Zvezi likovnih društev Slovenije. Aktivno sodeluje v likovnem društvu Ustvarjalec Majšperk in v likovnem društvu Zg. Polskava.

Razstava je v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica na ogled do 23. februarja.

Natalija Stegne

Petega septembra 1942 je bil z ukazom štaba ustanovljen Pohorski bataljon. Njegov komandant je bil Rudolf Mede - Groga. Na Pohorju je bil ustanovljen tudi ženski vod, katerega komandirka je bila Pavla Mede - Katarina.

Pohorski bataljon je s svojimi akcijami pri Nemcih povzročal nemir. Oktobra 1942 je požgal več planinskih koč na zahodnem Pohorju, da jih Nemci ne bi spremenili v svoje postojanke. V Oplotnici je bataljon blokiral orožniško in vermansko postojanko, zažgal občinsko poslopje in priredil miting. V Cezlaku je ob požigu in razstrelitvi poslopja kamnoloma zaplenil večjo količino razstreliva. Bataljon, ki je bil vseskozi v gibanju, je izvedel še številne akcije. V začetku decembra pa se je umaknil proti Črnemu vrhu.

Nemci so želeli bataljon za vsako ceno uničiti. Zasledovali so ga po njegovih akcijah in pripravili več vojaških pohodov proti bataljonu. Sicer pa so Nemci skušali s propagando odvrniti ljudi od sodelovanja s partizani. Partizanskim sodelavcem so grozili s smrtjo. Zaprli so veliko ljudi s Pohorja, za katere so domnevali, da sodelujejo s partizani, med drugim tudi oskrbnika koče na Treh kraljih, Antona Štuhca, ki so ga poslali v taborišče Mauthausen.

Borci Pohorskega bataljona so na Osankarico prišli 21. decembra 1942. Uredili so si zimsko taborišče. Zgradili so 26 zemljank. Blizu taborišča so imeli vsak dan vojaške vaje. Prirejali so bataljonske mitinge, kjer so prebirali partizansko literaturo ter poslušali partizanske in narodne pesmi. Organizirane patrulje so hodile v dolino, da so priskrbele dovolj hrane za zimske mesece. Vohuni so 3. januarja 1943 sporočili gestapu v Maribor položaj bataljonskega taborišča. Nemci so 6. januarja izdali ukaz za napad ter se 7. januarja zvečer postavili na izhodiščna položaja v Oplotnici in v Rušah.

Bataljonsko taborišče na Osankarici je 8. januarja 1943 obkolilo okoli 2000 mož. Bataljon ni imel podatka o sovražnikovi moči, zato je boj sprejel. Okrog dvanajstih so padli prvi streli, po obstreljevanju so se partizani skušali prebiti, vendar je bilo prepozno. Padli so vsi borci. Ranjen borec pa je bil ujet in kasneje ustreljen. V poslednjem boju je padlo 69 borcev, najmlajši med njimi je bil 13-letni Šarhov sin Vanček.

Nemci so o uničenju bataljona poročali celo v Berlin, kjer je sporočilo doseglo tudi vodjo nemškega rajha Adolfa Hitlerja. Padec Pohorskega bataljona je bil velik udarec za narodnoosvobodilni boj na Pohorju. V njem je bilo tudi največ vojaških in političnih kadrov, ki bi vodili nove partizanske enote.

Poslednje taborišče in bojišče Pohorskega bataljona je kulturni spomenik posebnega zgodovinskega pomena. Na poslednjem bojišču je bilo postavljeno skromno spominsko obeležje že leta 1949, desetletje kasneje pa je bil svečano odkrit sedanji spomenik. Spomenik sestavljajo osrednja granitna plošča z bronastima plastikama dveh borcev, 16 večjih granitnih plošč, ki ponazarjajo zemljanke, in 32 manjših granitnih kvadrov, ki označujejo bojni položaj borcev okoli taborišča.

Razstava ob obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona, postavljena v 1. nadstropju knjižnice, je na ogled do konca januarja.

Natalija Stegne

Na tokratni 8. samostojni razstavi so na ogled dela, ki so jih člani likovne sekcije KUD-a Štefana Romiha Črešnjevec ustvarili v iztekajočem se letu. Na razstavi se predstavljajo s tremi sklopi del, to so tihožitje, zimska pokrajina in pogled na morje. Dela so na ogled postavili Ivan Skledar, Mihaela Repnik, Diana Plajh, Brigita Krajnčič, Edita Mulej, Franc Krajnčič, Sonja Hribernik, Urška Kogej, Milica Vernik, Marija Krošl in Francka Otorepec.

Likovna sekcija je zaživela leta 2014, ko so se zbrali ljubitelji slikarskega platna in čopiča. Njihov vodja je vseskozi Ivan Skledar, slikar samouk, ki svoje znanje vseskozi izpopolnjuje na različnih delavnicah in seminarjih ter vse to prenaša na člane sekcije.

O kulturni dejavnosti na Črešnjevcu

Prvi podatki o kulturni dejavnosti na Črešnjevcu segajo v začetek 20. stoletja. Leta 1912 sta bila ustanovljena tamburaški zbor in bralno društvo. Sicer pa se za začetek kulturno-prosvetnega delovanja na Črešnjevcu šteje leto 1920, ko je bilo ustanovljeno Bralno-

-prosvetno društvo Črešnjevec. Danes v okviru KUD-a Štefana Romiha Črešnjevec deluje pet sekcij: mešani in otroški pevski zbor, folklorna in dramska skupina ter likovna sekcija. Društvo je vseskozi plodno delovalo in se je leta 1991 poimenovalo po Štefanu Romihu, priznanem kulturnem delavcu in domačinu s Črešnjevca. Sicer pa v občini Slovenska Bistrica že od leta 1988 podeljujejo najvišja občinska priznanja za delo v ljubiteljski kulturi, imenovana Romihova priznanja.

Razstava je v prostorih slovenjebistriške knjižnice na ogled do 12. januarja 2022.

Tekst in foto: Natalija Stegne