Osrednji dogodek ob dnevu knjižnice je bil literarni večer z Davidom Zupančičem in predstavitvijo knjige Življenje v sivi coni. Pogovor je vodila Mojca Plaznik Plavec.

David Zupančič je specializant infektologije, vplivnež in pisatelj. Pred tremi leti, marca 2020, je potrdil prvi primer okužbe s covidom-19 v Sloveniji. Njegov prvenec Življenje v sivi coni, ki se je zelo hitro povzpel na vrh najbolj prodajanih knjig, prinaša neposreden in humoren pogled na covidno krizo iz prvih zdravniških vrst. V knjigi iskreno spregovori tudi o njegovi anksioznosti, zaradi katere je med študijem medicine več mesecev trpel za nespečnostjo. Poudarja pomembnost lenarjenja, ki jo na podkastu imenuje kar umetnost lenarjenja in njemu pomeni protiutež tempu vsakdanjika. Saj, kot pravi, »je to čas, ki je namenjen stvarem, ki nas polnijo, ki polnijo naše možgane.«

Zadnjih nekaj let smo ga lahko pričeli spoznavati preko njegovih objav na Instagramu, kjer se je vse skupaj začelo s kritičnimi opazovanji dogajanja v zdravstvu. Število njegovih sledilcev nenehno narašča in je že preseglo šestintrideset tisoč. V času covida je s svojim oglaševanjem omogočil realističen pogled v vsakdan zdravnikov, v zapise pa je vpletal tudi humorne situacije, s katerimi so se srečevali zdravniki, medicinske sestre ter ostali. Ko je bil zamah covidne krize največji, se je odločil, da te objave nadgradi s knjigo. Zagotovil je, da njegov prvenec vsekakor ne bo njegovo zadnje delo. Še več, nadaljevanje nam bo kmalu na voljo.

Zaupal nam je, da je najbolj užival v pisanju poglavja o Zambiji, kamor je odšel na medicinsko odpravo, kjer je dobil dragocen pogled na to, kako malo človek pravzaprav potrebuje. Bilo mu je res zabavno in zanimivo.

Na vprašanje, česa se najbolj boji, je odgovoril: »Jaz se najbolj bojim hobotnice, drugače pa vojne.«

(Tanja Jakolič)

V ponedeljek, 24. 4. 2023, je v knjižnici predavala intuitivna empatinja in medij Manica Žmauc, avtorica knjige Libra.

Manica Žmauc je diplomirala iz pedagogike in sociologije ter po podiplomskem študiju svoje raziskovanje posvetila izobraževanju odraslih. Kot samostojna svetovalka tako že skoraj tri desetletja pripravlja in izvaja izobraževalne, svetovalne ter terapevtske programe za laično in strokovno javnost.

Predstavila je knjigo Libra, pripoved o duši in za dušo, ki spodbuja k osebnostni rasti in odpira vrata zavedanja, ter pojasnila, zakaj je ljubeče sprejemanje samega sebe najpomembnejša stvar v življenju. Pri iskanju ljubečega stika s seboj je cilj postati celosten posameznik, saj je le-ta temelj telesnega in duševnega zdravja. V procesu sprejemanja posameznik ovrednoti preteklost, vidi sedanjost in na podlagi tega lahko naredi spremembe, odločitve in preseže ovire, ki onemogočajo način življenja, ki si ga želi. Manica Žmauc pravi, da je njeno poslanstvo pomagati ljudem, da zaživijo pristno, radostno in ozaveščeno življenje.

Predavateljičino vodilo je: "Živeti ozaveščeno, iz notranje modrosti, z radostjo, zaupanjem in vizijo, v ljubečem odnosu do sebe in v harmoniji z drugimi, stati v svoji moči v izzivih in priložnostih, uživati življenje po svoje, na polno."

(Tanja Jakolič)

 Ponudba, ki jo je bilo nemogoče zavrniti.

Ljubu Polesu, sicer visokemu častniku v Slovenski vojski, so leta 2015 ponudili delo v Ljudski republiki Kitajski na mestu obrambnega atašeja Republike Slovenije. Na življenje tam sta se s soprogo Zdenko Molnar pripravljala eno leto. Po njunem se je nemogoče pripraviti na kulturni šok in: »Prideš na ulico, vse piše, ampak si nepismen.« Še večji šok pa sta doživela, ko se na ulici nista mogla sporazumevati v angleščini. V več kot uro trajajoči predstavitvi je Ljubo Poles obiskovalce popeljal skozi zgodovino Kitajske. Spregovoril je o vlogi Kitajske v svetu, ki raste, in o njenem geopolitičnem vplivu. O velikih socialnih razlikah in kako se kitajska družba spopada s starajočim se prebivalstvom, kar je posledica skoraj polstoletne politike enega otroka. Glede varnosti je izpostavil dva vidika. Eno je notranja varnost države, ki jo strogo nadzoruje komunistična partija in drugače misleče pošilja v prevzgojne centre ali pa se poslužuje razseljevanja. Pri zunanji politiki pa je izpostavil apetite Kitajske po teritorialnem širjenju, gre za območja, ki že čutijo njeno grožnjo. Kitajska to opravičuje z več vidikov in se o svojih interesih skorajda ne pogovarja, kaj šele pogaja. Sicer pa je Kitajska razpeta na eni strani med tradicijo, umirjenostjo in mogočnimi parki ter na drugi med modernostjo, izkoriščenimi delavci in onesnaženim zrakom.

Natalija Stegne

23. april, svetovni dan knjige in avtorskih pravic, ki ga pogosto spremlja tudi mednarodni projekt Noč knjige, so v Knjižnici Josipa Vošnjaka obeležili že v petek, 21. aprila. Gost večera je bil pisatelj in glavni urednik založbe Litera, Bistričan Orlando Uršič, ki je obiskovalcem predstavil svojo zadnjo knjigo Krušni oče. Pogovor s pisateljem je vodila Mojca Plaznik Plavec.

Prva tri avtorjeva dela (Gosposka, mater si ozka, Tadejev dež ter Sadovnjak) so bila osebno naravnana in so obravnavala avtorjevo težko otroštvo in burno mladost. V najnovejšem zgodovinskem romanu, literarni biografiji Krušni oče pa pobliže spoznamo tragične usode ljudi, jezikovno razdvojenost v Mariboru pred drugo svetovno vojno in med njo, nenehen boj med Slovenci in Nemci, tedanjo družbeno realnost. V ospredju je industrialec in filantrop Josip Hutter z družino, znan po svoji človečnosti in empatičnosti, ki je po drugi svetovni vojni doživel žalosten konec. Njegovo razvejano nesrečno usodo se je avtorju zdelo vredno iztrgati iz pozabe.

Orlandu Uršiču je uspelo, da bralec v Krušnem očetu začuti način govora, čutenja, obnašanja in dejavnosti glavnega protagonista in njegovih bližnjih, njihovo neverjetno povezanost in toplino. Med raziskovanjem in razgovori za pisanje knjige je avtor naletel na ogromno informacij in pisem, med katerimi se je trudil narediti zanimivo selekcijo in jih vplesti v roman, kar ni bilo enostavno. »Je neka strast, ki te odnese,« pravi Orlando Uršič.  »V delo daš samega sebe in veliko empatije, tega danes skoraj ni več. Začutiš tragično zgodbo, ki ji skoraj ne moreš verjeti.«

Roman Krušni oče je poetičen in nekatere kritike to celo moti. Orlando Uršič ima odgovor na to: »Mene na koncu koncev zanimajo bralci in njihovo mnenje.«
(Saša Šega Crnič))