Utrinki - Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica

NEKAJ MORAŠ PUSTITI ZA SABO Literarni večer z Renatom Bratkovičem

Novo sezono dogodkov smo v Knjižnici Josipa Vošnjaka otvorili s srečanjem z oglaševalskim kreativcem in piscem (kot se sam imenuje), Bistričanom Renatom Bratkovičem. Povod za dogodek je bil avtorjev nedavni izid kriminalke Plavalec, ki je izšla pri založbi Litera.

Svoja dela, predvsem kratke zgodbe, je pred tem Renato Bratkovič objavljal v elektronski obliki in nikoli si ni predstavljal, da se v njem skriva tudi roman. Pisal je tudi poezijo v smislu »tega ne bom nikoli nikomur pokazal«. Je pobudnik festivala Alibi, ko so se v Tinjski Gori na domačiji Gora družili pisatelji z vseh koncev sveta in morali dobesedno čez noč napisati krvavo zgodbo na določeno temo. Že zgodaj je Renato Bratkovič spoznal, da ustvarja noir literaturo, ki jo je še najbolje definiral eden od udeležencev festivala Alibi: »… Kriminalka vzpostavlja red tam, kjer je kaos, noir pa povzroča kaos tam, kjer je red.«

Kriminalko Plavalec je Renato Bratkovič začel pisati leta 2018, idejo pa je dobil med plavanjem na dopustu v Črni Gori, ko je v mislih videl sceno plavajočega trupla in pomisli: »Kaj, če bi …?« in začel razvijati idejo, iz katere se je postopoma razvil napet kriminalni roman, saj je avtor zadevo sprva dojemal kot zgodbo. Le-ta se odvija med Mariborom in izmišljenim primorskim mestecem Berkani. Zanimivo je, da primer v sodelovanju z dvema kolegoma rešuje kriminalistka, paraplegičarka Luna Mesec, pripoved pa je pisana v prvi osebi. »Še sam sem bil presenečen, da sem sposoben napisati roman, se vživeti v žensko, in le-te sedaj bolje razumem,« pravi Renato Bratkovič. Zgodba Plavalec se je med pisanjem razvijala sproti, zapleti (pa tudi žrtve) so se vmes spreminjali. Iz romana veje empatija avtorja do svojih junakov, kar daje delu še posebej močan pečat.

Renato Bratkovič vidi Plavalca kot 8-delno serijo, natančno vidi, kje bi se epizode zaključevale in začenjale. Sam pravi, da ima bolj scenaristični stil pisanja in celoten roman ima namen preliti v scenarij. Vsaj tako dobra novica za bralce je tudi, da ima avtor nekaj prizorov že napisanih za nadaljevanje zgodbe.

Saša Šega Crnič

Pisatelj se predstavi IGOR PLOHL

V knjižnici smo gostili srečanje s pisateljem Igorjem Plohlom, avtorja dobro poznanega Leva Rogija. Prireditev je potekala v sodelovanju z Borštnikovim programom socialne aktivacije Slovenska Bistrica.

Pisatelj je predstavil svojo zgodbo ali kako je začel pisati knjige. Skozi nadse zanimivo in poučno predstavitev je prikazal svojo pot od nesreče, ki ga je močno zaznamovala, pa do današnjih dni. Izdal je avtobiografijo Ne domišljaj si!, v kateri brez olepševanja prikaže življenje po nesreči, ki pa se s trdno voljo po ozdravitvi kmalu obrnilo v pozitivno, ko je ponovno, kot sam pravi »shodil«, kar prikaže v drugem delu knjige. O vseh težkih življenjskih preizkušnjah je izdal slikanice o Levu Rogiju. Poučno napisane slikanice temeljijo na njegovih lastnih izkušnjah, z njimi pa želi otrokom predstaviti in približati invalidnost. Predavanje je popestril z videi, v katerih nazorno prikaže življenje invalida, ki lahko s trdno voljo in željo po športu doseže tudi veliko več kot zdrav človek. Poudaril je moč prijateljstva, kar mu je njegovo pot do samostojnega življenja močno olajšalo ter predstavitev zaključil z mislijo »S prijatelji je vse lažje!«

Janja Pepelnak

V OBJEMU STAREGA MESTNEGA JEDRA

Slovenska Bistrica je mesto polno zakladov. Čudovite stare stavbe nas na sprehodu skozi staro mestno jedro spremljajo ves čas. Nekatere obnovljene in vzdrževane, druge malo manj, tretje sploh ne.

Mesto velja za eno najstarejših mest v Sloveniji, sprva kot Gradišče, kasneje kot Bistrica, kot Slovenska Bistrica pa je bilo mesto prvič omenjeno leta 1529. Večino stavb so postavili od 18. stoletja naprej, ko se je kraj zaradi razvoja obrti in furmanstva pričelo hitro širiti.

Poznavanje zgodovine mesta, dejstev o njegovem spreminjanju, rasti, življenju v njem, je v svojem raziskovalnem delu dodobra spoznala umetnostna zgodovinarka dr. Simona Kostanjšek Brglez. Je avtorica številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov o najrazličnejših zgodovinskih in kulturnih spomenikih. V ponedeljkovem predavanju z naslovom Stavbni fond mestnega jedra Slovenske Bistrice in njegov kontekst nam je v časopisni čitalnici Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica predstavila delček svojega znanja in nas seznanila z devetimi starimi zgradbami v mestnem jedru, z njihovim nastankom, z njihovo usodo, spoznali smo njihove nekdanje in današnje lastnike, seveda pa je beseda stekla tudi o stanju teh starih zgradb, ki imajo za Slovensko Bistrico neprecenljiv pomen.

Vsekakor predavanje, ki ga je bilo vredno obiskati.
(MPP)

KOSTAJNŠEK

PODELITEV PREDŠOLSKE BRALNE ZNAČKE V VRTCU KRTEK V MAKOLAH

V četrtek, 23. junija, so otroci Vrtca Krtek Makole prejeli priznanja in knjižne nagrade za osvojeno predšolsko bralno značko. Povedati moramo, da so bralno značko opravili prav vsi tisti, ki zapuščajo igralnice in bodo septembra sedli v šolske klopi. Med prejemniki priznanj in nagrad pa sta bila tudi dva, ki bosta v naslednjem šolskem letu še obiskovala vrtec.

Naša knjižničarka Mojca Plaznik Plavec jih je s pravljico v verzih Juri Muri v Afriki popeljala na črni kontinent in jim podelila priznanja in nagrade. Prepričani smo, da bodo tudi v počitniškem času prebirali in poslušali pravljice ter ostali ljubitelji knjig tudi v prihodnje.

KO PREBIRAŠ, SE POBIRAŠ

Z velikim pričakovanjem smo v osrednji knjižnici gostili Aljošo Bagolo, enega najbolj priznanih in največkrat nagrajenih slovenskih oglaševalcev, o izgorelosti, ki naenkrat ni zmogel več. Pogovor je vodila Mojca Plaznik Plavec.

Po izkušnji z izgorelostjo se je podal na pot soočanja s samim seboj in ob tem napisal dve knjigi. Prva knjiga nosi naslov Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke in je doživela izjemen odziv, pa tudi druga –Srečo, prosim – niza visoko število prodajane knjige.

Sam pravi, da popolnega razumevanja izgorelosti ni, vendar samo pretirano delo ne vodi v stanje izgorelosti. Prepričan je, da je izčrpanost samo kaplja čez rob. Čeprav tudi zdaj ogromno dela in je telesno seveda utrujen, ga delo predavatelja, svetovalca in pisatelja osrečuje in na neki način polni ter hkrati osrečuje. Skozi proces spoznavanja samega sebe, svojih občutkov in razumevanja odnosov v družini njegovega otroštva je nastala prva knjiga. Seveda pa z napisano knjigo ni bilo konec zdravljenja in ozdravitev. Pot se je nadaljevala. Duševno zdravje Aljoša Bagola primerja s težko telesno poškodbo, ko telo nikoli več ni tako, kot je bilo.

Njegova druga knjiga se nadaljuje tam, kjer se je prva končala. Z njo se je učil doživljati zadovoljstvo, iskati srečo v majhnih trenutkih in nadzorovati svoje misli. Sprašuje se, kaj je pravzaprav tisto, kar nas v tem sodobnem času resnično osrečuje. Zdi se mu pomembno, da nas okolica in vsa prodana navidezna sreča ne posrkata vase. Da si dovolimo biti kreativni, edinstveni, da si dovolimo tudi kdaj biti ne srečni. Da sproti razčiščujemo svoje misli in občutke. Prepričan je, da naša sreča ni pogojena z uspešnim posnemanjem uspehov in želja drugih ali lažne sreče, ki jo vidimo vsak dan okoli sebe. Sam pravi, da ko se sprijaznimo, smo prijazni do sebe in paziti moramo, da hkrati ne postanemo žrtev, kar je najlažje ter pogosto.

Zdi se mu pomembno, da svojo edinstvenost negujemo, jo uresničujemo, se pri tem spoštujemo in to dovolimo tudi drugim.
(Tanja Jakolič)