V Pionirski knjižnici smo 15. februarja uživali v otroški kamišibaj predstavi Petre Korenjak. Kamišibaj je oblika pripovedovanja zgodb ob slikah formata A3 (ilustracijah), ki so vložene v lesen mini gledališki oder, imenovan butaj. Pripovedovalec ob ilustracijah vabi poslušalce k bližini in vključevanju v samo dogajanje zgodbe. Vse o kamišibaju so prisotni spoznali pred njenim pripovedovanjem zgodbic. Otrokom, njihovim staršem, babicam in dedkom je gospa Petra ob svojih risbah pripovedovala zgodbo o osamljeni pošasti, ki je spremenila svojo podobo v očka zato, da bi lahko svoj čas preživela skupaj z dečkom. Ji je uspelo? Vsi smo spoznali, da s svojo zvijačo ni bila uspešna. K tej zgodbi je pripovedovalka Petra dodala še Zgodbo v zgodbi. V publiki je poiskala dečka Filipa, ki je še posebej užival ob slišani pravljici, saj je bil njen glavni junak, ki ni sanjal kot junak v zgodbi, ampak je bil veš čas predstave buden in ves čas na preži, če v zgodbi vse drži tako, kot je bilo pri njem v vresnici. In na koncu smo vsi spoznali, da je v sanjah vse mogoče. In da je vsega lepega enkrat konec.
Ob zgodbah malega kamišibaj gledališča smo vsi spoznali, da postajamo siti ekranov, brezosebnih odnosov in drvenja iz dneva v dan. Da je prav kamišibaj lahko naš vsakdanji dragulj, ki nas s svojo toplino, neposrednostjo in na pristen način kot nekoč poveže, pomiri in polepša še tako čuden trenutek dneva.
(Darja Kolar)
