V naši knjižnici na Tinju je v mesecu novembru  na ogled razstava, posvečena življenju in delu  Jelke Verdeljak, vsestranske ljudske ustvarjalke s Tinja.
Na ogled je zbirka njenih fotografij, rokopisov, spominov iz njenega življenja in ročnih del, ki sta nam jih prijazno posodili gospe Milka in Štefka.
Jelka Verdeljak je ljudska pesnica, pisateljica in kronistka s Tinja, ki je kljub težkemu življenju neumorno skrbela za kulturno življenje na Tinju.
Izbor njenega literarnega dela je zajet v zbirki z naslovom Hrepenenja, ki je izšla leta 1984.

Ker letos mineva že 110 let, odkar nas je zapustil dr. Josip Vošnjak, je v osrednji knjižnici oktobra na ogled razstava o njegovem življenju in delu, ki jo je pripravila Janja Pepelnak.  Razstava je postavljena na oddelku za odrasle in pregledno prikazuje utrinke iz njegovega življenja, predvsem  njegovo uspešno poklicno plat in udejstvovanje v političnih vodah, pa tudi pisateljske uspehe in pogled v zasebno življenje. Razstava je razdeljena na štiri tematske kroge, zasebno življenje, šolanje in poklicna pot, narodno buditeljstvo, literarna dela ter spomina nanj. V vitrinah je razstavljeno predvsem slikovno gradivo ter literarna dela, več o njem pa lahko izveste v zloženki, pripravljeni ob 110-letnici njegove smrti. Vabljeni k ogledu.

Razstava skozi avtorske fotografije ustvarjalcev Divje Slovenije predstavlja 15 manj znanih rastlinskih in živalskih vrst, med katerimi so predstavniki zanimivih vrst ptic, sesalcev, dvoživk, žuželk, plazilcev, rib in rakov ter tri vrste rastlin. Vsako fotografijo spremljajo zanimivosti iz življenja izjemnih prebivalcev slovenske narave. Razstava je na ogled do 5. novembra.

V knjižnici so v času gostovanja razstave izpostavljena tudi knjižna dela o naravi.

Potujoča fotografska razstava je svojo pot pričela v Arboretumu Volčji Potok, kjer je bila konec avgusta tudi premiera slovenskega naravoslovnega dokumentarnega filma Divja Slovenija, in nadaljevala v Kopru. Do marca prihodnje leto si jo bo mogoče ogledati tudi v Piranu, Kamniku in na Ptuju. To so kraji v pilotnih območjih projekta LIFE-IP NATURA.SI (Slovenska Istra, Kamniško-Savinjske Alpe in Grintovci ter Štajerska), kjer projektni partnerji izvajajo terenske aktivnosti za ohranitev in izboljšanje stanja izbranih vrst Nature 2000 in njihovih življenjskih okolij.

Divja Slovenija, dokumentarni film o bogastvu naravnega okolja v Sloveniji, z izjemnimi prizori iz narave, si je bilo mogoče konec septembra ogledati tudi v kinu v Slovenski Bistrici.

Natalija Stegne

V Sloveniji imamo bogato kulturno dediščino, ki predstavlja kakovost življenjskega okolja in je temelj kulturne pestrosti Slovenije. Dediščina je vrednota v vseh pojavnih oblikah, kot so arheološke ostaline, javni spomeniki, kozolci, šege in običaji ter tudi pripravljanje tradicionalnih jedi. Vse to so pričevalci o kulturi na slovenskih tleh ter o življenju in običajih naših prednikov. In na nas je, da dediščino spoznavamo, varujemo in ohranjamo.

Zavedati se svoje dediščine, jo prepoznati in ohranjati v njeni izvorni obliki ter jo širiti med ljudi je temeljni namen Dnevov evropske kulturne dediščine. V okviru evropskega projekta se je uveljavil tudi nacionalni projekt Tedna kulturne dediščine.

Knjižnica, katere ena od nalog je tudi ohranjanje dediščine, letos sodeluje z razstavo. V okviru teme Dober tek! smo na ogled postavili glineno posodo naših babic in dedkov, ki se je nekoč uporabljala za pripravo hrane v kmečkih pečeh. Uporabljala se je za pripravo krompirja, raznovrstnega mesa in vsem znane orehove potice.

Za glino velja, da je naraven material, zdravju neoporečen. Omogoča pripravo jedi z zelo malo maščobe in je odporna na visoke temperature in praske, odlično ohranja toploto, jedi se tudi ne prijemajo na posodo. Razstavljena posoda je ročno narejena, ročno poslikana in pobarvana. Zahvaljujemo se Anici Golčar, ki nam je prijazno posodila razstavljene predmete.

LONČENI LONEC IN SKLEDE

Lončeni lonec se je uporabljal za kuhanje raznovrstnih jedi v kmečki peči. Uporabljal se je za pripravo jedi, ki se kuhajo dlje časa: krompirja, enolončnic, zelenjavnih in mesnih minešter, golaža in tudi juhe. Gospodinje so ga postavile ob žerjavico v kmečki peči in se odpravile na delo. Ob vrnitvi domov jih je pričakal lončeni lonec s kuhanim kosilom.

Lonce danes uporabljamo predvsem za dekoracijo, shranjevanje suhega zrnja. Pri ljudskih godcih pa je poznan in uporabljan kot glasbilo – lončeni bas.

Sklede so se uporabljale za serviranje hladnih in toplih jedi. Še danes pa se uporabljajo za kisanje mleka.

MAJOLIKE

Vinska trta ima pomembno vlogo pri oblikovanju kulturne dediščine naših krajev. Sobivanje človeka in narave pušča neizbrisne sledi v vinorodni pokrajini. Življenje in običaji so tod tesno povezani z vinom. Trta se omenja že v starih pisnih virih. Tudi dr. Josip Vošnjak je imel v Visolah med vinogradi svoj dom. Pisni viri pričajo o tem, da je rad posedal pred kletjo, pil staro vino in debatiral s prijatelji, ki so ga tukaj često obiskovali. Naše štiri občine Slovenska Bistrica, Makole, Poljčane in Oplotnica ležijo v objemu vinogradov in visokodebelnih sadovnjakov. Zaradi tega je glinena majolika (ali vrč) dobro poznana. Ljudje so jo uporabljali pri strežbi pijače, pa najsi je bilo to vino, jabolčnik ali samo voda. Pijača je v glineni posodi ostala dlje časa sveža in hladna, ohranila pa je tudi svoj okus.

POTIČNIKI

Na našem območju so pekli potice v okroglih in oglatih potičnikih. Oboji so bili glinasti. Okrogli modeli so bili spodaj ravni, s strani rebrasti – ali pa tudi ne – in proti vrhu nekoliko razširjeni. V sredini so večinoma imeli tulec z luknjo, da se je potica lažje spekla.

Potice so se spekle iz pretežno domačih surovin, katerih pot od njive do mize je bila kratka. Pekle so se ob posebnih priložnostih, kot so zaključek košnje, žetev, trgatev, koline, pa tudi ob krstu in poroki. Skrivnosti priprave in peke potic se še danes prenašajo iz roda v rod. Potica je razširjena po vseh slovenskih pokrajinah, vendar pa se te potice med seboj razlikujejo po imenih,  nadevih, po vrstah testa in tudi po obliki. Poznamo več kot 100 različnih vrst potic, pri pripravi nadevov pa velikokrat velja, da kolikor je gospodinj, toliko je tudi slastnih receptov za nadeve. Slovenska potica je lahko potresena s sladkorjem v prahu in kot taka predstavlja slovensko narodno sladico.

Evropska komisija je v Uradnem listu objavila Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2021/656 z dne 21. aprila 2021 o vpisu imena v register zajamčenih tradicionalnih posebnosti »Slovenska potica«, s katero je slovensko potico zaščitila kot zajamčeno tradicionalno posebnost (ZTP).

Tekst in foto: Natalija Stegne